"Zverinice so se rodile, zdaj bo kmalu 30 let nazaj, ko sta Jože Rode in Jože Vozny, oba urednika na ljubljanski televiziji, prišla do Matičetove zbirke ljudskih basni iz rezijanske doline. Potem so izšle v knjižni obliki in naredila sta prvo dramatizacijo teh nekaj zgodbic. Prišlo je do neke navezave med mariborskimi lutkarji in ljubljansko televizijo. In potem do neke zamisli o realizaciji neke lutkovne nadaljevanke, ki bi to vsebino obravnavala. Takrat je ravno naše lutkovno gledališče bilo v ustanavljanju in je ekipa zbrala lutkarje tako iz kamniško aktivne amaterske lutkovne skupine ki se je imenovala KUD Kobanci Kamnica, in nekaj lutkarjev iz že nastajajočega mariborskega lutkovnega gledališča, ki pa je spet nastalo z združitvijo dveh skupin. Malega gledališča lutk DPD Svoboda Pobrežje in lutkovnega gledališča Jože Hermanko, ki je bilo stacionirano v stavbi na Rotovškem trgu 2. Skupaj smo se začeli pripravljati na televizijsko nadaljevanko. Vsebovala je trinajst zgodb, vsaka je trajala 20 minut. V lutkovnem delu sem jo likovno zasnovala jaz, sceno je pripravil akademski slikar Bogdan Čobal, režiral je Tine Varl, tekste pa, kot sem že rekla, napisala Jože Vozny in Jože Rode. Eden režiser, drugi dramaturg. Ekipa je bila delno ljubljanska in delno mariborska. Snemali smo v dvorani kulturnega doma v Kamnici, in to snemali barvno, tako da je ta kamniška, vaška, kulturna dvorana postala prvi barvni studio na Štajerskem, ker se je prej snemalo črno-belo. Bilo je kar precej dela, vem, da smo kar sproti dodelovali lutke. Popravljali. V trinajstih epizodah je bilo prisotnih kar veliko figur. Osnovne so bile te, ki so najbolj tipične za ljudske bajke. Lisica, ki je vedno zvita, pa neumni volk, okorni medved, bistra in urna mravljica, polžki. V glavnem živali, ki v sebi nosijo tudi neke lastnosti, ki jih lahko primerjamo z lastnostmi posameznikov, ljudi. Na eni strani torej živali, na drugi pa je v veliko zgodbah nastopala tudi Grdina kot prispodoba ali motiv nečesa hudega, zlobnega, pač nečesa, kar vzbuja strah. To je tisti negativni pol v našem bivanju. Pod Grdino si vedno predstavljamo nekaj, kar je grozno. Za strah pravimo, da je velika luknja, pa znotraj nič, tako lahko za Grdino rečemo nekaj podobnega. Mi smo jo personificirali in naredili v neki imaginarni živalski obliki z velikimi očmi, da je delovala kot zelo velika temna figura."