Morda moramo zares začenjati živeti dan, trenutek, vedeti, začutiti, da je prav, da ne vemo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Drugače bi umrli. Ne le od dolgčasa, umrli bi od tega, ker bi ne bili pripravljeni na preizkušnje. Včasih, ko me daje malodušje, pomislim, da je že prav, če pomislim na to, da nekaj ne bo šlo. Da je tako prav, ker bom potem, če bi res prišlo do tega, trpela pač v manjši meri. V resnici se tako osiromašim. Odjedam si potrebne moči za konkretno soočanje z vsem, kar ti življenje postavlja na pot, ravno tako si odjedam lepoto pozitivnega pogleda. Pravijo, da, kar te ne uniči, te okrepi. Verjetno bi to misel vsak podpisal. Ker vsakdo pozna vsaj eno drugo osebo, če že ne samega sebe, za katero se je to dejansko uresničilo. Življenjski pregovori vseh narodov, vseh religij, vse ljudske bajke, vsi junaki iz pravljic, vsi otroci tega sveta in vse staroste bodo vedno pravili, da je skrivnost življenjske modrosti v mirnem pogledu na to, kar si danes, v božanju življenjske karte, ki jo imaš danes v roki, ne včeraj, ne jutri, ne naslednje leto. Danes. Življenje je to, kar živiš danes, v tem trenutku. Besede resda drsijo tako zlahka iz ust, iz razmišljanj na tipkovnico in z ekrana na papir, v resnici je igra vse prej kot enostavna. Kdaj si tako močan, da to zares začutiš? Kdaj nehaš samega sebe mučiti?