Budilec vetra nadaljuje tradicijo Zelde. Glavni junak, v običajno zeleno odeti fantič Link, je zopet poklican na reševanje sveta pred Zlom, ki se je zbudilo, kot se vedno pripeti. Ključ do poraza kanalje Ganondorfa je znova Master Sword, ključavnica pa princesa Zelda. Če serije ne poznate, je najboljša primerjava, kakšne vrste svet je to, tista z ljudskimi bajkami, pomešanimi z daljnevzhodno mitologijo in klasično fantazijsko literaturo. Formalno gledano ne gre za tradicionalno igranje domišljijskih vlog, saj Link ne nabira izkušenj, marveč bolj za akcijsko pustolovščino. Dežela, po katerem potuje, je morska, zato naš heroj uporablja čarobni govoreči čoln z jadrom, in sestavljen iz zunanjosti ter notranjosti. Zunanjost tvorijo gladina (potapljati se ni mogoče) in površja otokov, notranjost pa temnice - zaporedja soban, skozi katere se je treba prebiti z mlatenjem sovražnikov, spretnim premikanjem in reševanjem ugank. The Wind Waker bi najlaže opisal kot mešanico z najrazličnejših koncev pobranih vplivov (čeprav je v bistvu tako, da je Zelda redno vplivala na druge špile), spetih v svet brez vidnih šivov. Linka nadzorujemo od zadaj, tako kot like v nebroju drugih tretjeosebnih iger, katerega osnovne odlike so dodelano premikanje, akcijsko tepežkanje in interakcija z okoljem. Link hodi, teče, samodejno skače, ko dosežemo rob nečesa, se plazi in se vali (tresenje dreves, da z njih pade kaj lepega), pleza in nosi ne pretirano težke objekte, ko tiščimo gumb in sovražnika ujamemo v merek (lock on), pa lahko uporabimo meč, ki s pritiskanjem nudi različno dolge in močne kombinacije.