Nato sva se s taksijem odpeljala v bogato četrt Pešavarja, ki je nisem poznal in je bila podobna Hajatabadu. Ko sva izstopila, je Afganistanec počakal, da je taksi odpeljal, nato me je odpeljal do velike vile, ki je bila oddaljena kakih sto metrov. Na vhodu je vodič pozvonil. Prišel nama je odpret človek, ki je imel čez ramo kalašnikovko. Šla sva čez prelep vrt do hiše, ki je bila prav tako zelo lepa. Notranjost je bila urejena v evropskem slogu in me je spominjala na angleške podeželske vile, ki sem jih nekoč videl na fotografiji. Okoli naju se je sprehajalo več ljudi s puškami. S stražarjem sem šel v prvo nadstropje, v veliko sobo, kjer sta dva moška sedela na tleh na blazinah in pila čaj. Povabila sta me, naj prisedem, medtem ko je stražar odšel z Afganistancem. Čez nekaj trenutkov je vstopil svetlolas moški. Bil je svetle polti in modrih oči. Prvi hip sem pomislil, da je morda kakšen Nemec, dokler se ni predstavil. »Asalamu’alajkum,« je rekel. »Jaz sem Abu Said al-Kurdi.« Bil je Kurd. Potem sem se predstavil še jaz. »Vzemi potovalko in pojdi z menoj.« Vzela sva taksi in se odpeljala do avtobusnega postajališča, od tam pa z avtobusom do begunskega taborišča. Abu Said me je odpeljal v hišo, kjer sem preživel prvo noč, ko sem bil prvič v begunskem taborišču. Dejal mi je, naj tam odložim stvari. Potem sva odšla v tisti del taborišča, kjer so po besedah Abu Anasa živeli arabski veterani s svojimi družinami. Njihove hiše so so bile malo odmaknjene od ostalih, bile so iz opeke, večje in bolje ohranjene kot druge v taborišču. Ustavila sva se pred vrati ene od njih in Abu Said je pozvonil. Na vratih se je prikazal stražar in naju spustil noter. V dnevni sobi naju je sprejel človek z očali, pri katerem sem prespal zadnjo noč v Hajatabadu – Abu Zubajda, če je kazalo verjeti Osamovim besedam. Po običajnih vljudnostnih pozdravih me je povabil v svojo pisarno, medtem ko je Abu Said ostal v dnevni sobi. Abu Zubajdi sem dal pismo Ibn al-Šejka. Ko ga je preletel, je dal roko na mojo ramo. »Maša’Alah,« je rekel z nasmehom. »V Haldanu si opravil zlata vredno delo. Ponosen sem nate. Jutri boš šel v taborišče, ki je blizu Džalalabada. Tam se boš izuril v eksplozivih.«