tem prepiru ni bilo nič smešnega, je naša osuplost popustila in prepustila mesto smehu. A to je bil živčen, napet smeh. Nekega dne je prišel na obisk oče teh dveh otrok. Ostal je samo nekaj ur. Prišel je s terencem, spremljalo pa ga je še nekaj mož. A preden bi si ga utegnil od blizu ogledati, ga je Ibn al-Šejk odpeljal do zgradbe, kjer je bil naš laboratorij za eksplozive. O tem laboratoriju ni nihče nikoli govoril. Stal je za mošejo, blizu votlin s strelivom. Tja nam je bilo prepovedano vstopiti, še pogledati nismo smeli noter. A ker so bila na stavbi velika okna, si lahko videl, ko si šel mimo, da so v njem vsi pripomočki kot v kemijskih laboratorijih na šolah: steklene čaše, epruvete, bunsenovi gorilniki in tako naprej. Edini, ki sem ga videl, da je vstopil tja poleg Ibn al-Šejka, je bil Asad Alah, rdečelasi alžirski vaditelj, ki je v Haldanu preživel dva tedna. Ostali pa smo se delali, kot da laboratorij sploh ne obstaja. Brata sta v pretepih drug drugemu zadajala poškodbe, zato sta stalno prihajala v ambulanto. Bila sta si precej različnih značajev: Osama je bil skoraj hiperaktiven, ni zdržal pri miru in je stalno govoril, medtem ko je bil Hamza bolj miren in zadržan. A ni dolgo trajalo, že je Osama začel govoriti o svoji družini. Njun oče je bil Egipčan in po poklicu zdravnik. Otroci so zrasli v Kanadi, nato so se preselili v Pešavar. Leta 1991, med veliko bitko, ki je imela za posledico padec predsednika Nadžibulaha, so z očetom živeli v Hostu. Osama se je ves čas bahal s svojim očetom. »On je pomemben človek, pozna zelo veliko ljudi. On je eden najboljših prijateljev Zubajde.« »Kdo je Zubajda?« sem vprašal. Nikoli prej nisem slišal tega imena. Osama me je pogledal z začudenjem v očeh. »Ali se nisi srečal z njim, ko si bil v Pešavarju?« »Ne vem,« sem rekel. »Kakšen je?« Ko ga je Osama začel opisovati, sem ugotovil, da govori o človeku z očali, pri katerem sem preživel svojo zadnjo noč v Pakistanu, v tisti veliki temni hiši, in ki mi je dal ponošeno šalvar kamez, preden sem odšel v Afganistan. »Veš, Zubajda je zelo pomemben človek. Skrbi za prihajanje in odhajanje Arabcev iz taborišč.«