prvimi jutranjimi žarki. Taksi naju je odložil na robu ceste, kjer sva nekaj minut počakala. Kmalu sem v daljavi opazil, da nama naproti prihaja majhen dostavnik. Z vodičem sva splezala na zadnji del vozila in sedla na vreče moke. Nisva bila sama: tam je že sedelo več moških in žensk, vsi sami Pakistanci, na tleh ob njih so čepele kokoši. Kamionet se je usmeril južno od Pešavarja in vozil šest do sedem ur. Med vožnjo sem bil ves čas tiho. Časa sem imel na pretek, krajšal pa sem si ga tako, da sem preučeval obraz svojega vodiča. Čeprav je bila njegova koža ožgana od sonca, na obrazu še ni bilo zaslediti gub, ki sem jih videl pri drugih bratih. Imel je visoko čelo in nos skorajda aziatskih potez – ni bil ozek kot značilen afganistanski nos. Morda zato, ker mi je tako naročil človek z očali ali zaradi kakega podzavestnega občutka, temu človeku nisem preveč zaupal. Na poti smo šli skozi več cestnih kontrol – vsako je imela v rokah vojska drugega plemena. Skušal sem se čim bolj pritajiti – pripadniki teh vojsk so bili šiiti, jaz pa sem bil sunitski Arabec, ki ga je spremljal sunitski Afganistanec. V pomoč mi je bila celo moja brada, ki je skrivala poteze mojega obraza, da sem lahko bolj neopazno potoval. Na neki kontrolni točki so nas ustavili štirje možje. Vsi so bili črno oblečeni in v rokah so držali kalašnikovke. Dvema Pakistancema so ukazali, naj stopita s kamioneta. Zatem se je med njimi vnel prepir zaradi vsebine, ki sta jo vozila s seboj v torbah. Nazadnje so ju vojaki aretirali in pot smo nadaljevali brez njiju. Ko smo prišli blizu mesta Sada, mi je vodič velel, naj sestopim. Prestopila sva na majhen toyotin kamionet, ki nas je peljal dalje po ozki, netlakovani cesti. Tako smo potovali še nekaj kilometrov. V nekem trenutku je vodič iztegnil roko. »Ali vidiš tisti dve drevesi tam?« me je vprašal v brezhibni arabščini. »Za njima je hrib. To je že Afganistan.« Kmalu smo prispeli na mejo – le da tega nisem takoj dojel, kajti v bližini ni bilo nobenega napisa ali zgradbe, ki bi na to kazala. V senci drevesa sta stala Pakistanca. Vodič mi je rekel, naj mu dam svoje stvari in grem brez ustavljanja naravnost čez prehod. Če bi me kdor koli kar koli vprašal, se za to ne