jaz pa sem pohitel za njim. Čez približno minuto se je ustavil in se obrnil, da se je prepričal, ali se je taksist odpeljal, potem pa se je obrnil in krenil v smer, od koder sva prišla. Šla sva mimo več strnjenih skupin hiš. Ubiral jo je res nenavadno in delal nepotrebne ovinke, kot bi se hotel otresti nekoga, ki nama sledi. Znočilo se je in le osamljene ulične svetilke so nama osvetljevale pot. Končno se je po nekaj minutah ustavil pred vrati velike hiše. Večkrat je potrkal z udarci, ki so si sledili v nepravilnem zaporedju – očitno je bil to dogovorjen znak. Ko so se vrata odprla, ni bilo videti nikogar. Šele ko sva vstopila, sva opazila, da za vrati stoji človek z očali. Moj vodič mu je dal košček papirja, nato sta izmenjala nekaj besed. Govorila sta tako tiho in hitro, da nisem razumel prav ničesar. Potem se je vodič poslovil od mene in od človeka z očali in se tako hitro pobral, da ga nisem utegnil v slovo niti pozdraviti. Notranjščina hiše je bila v popolni temi. Zaznal sem le slabotno svetlobo, ki je prihajala od majhne plinske svetilke, ki jo je v rokah držal človek z očali. Skrivoma sem si ogledoval njegov obraz in opazil, da nosi kratko pristriženo brado. To vsekakor ni bila brada kakega mudžahedina. Nakazal mi je, naj mu sledim v notranjost hiše. Vse okoli naju je bila tema. V hiši nisem videl nikogar drugega. Človek z očali je stopil v eno od sob, privzdignil svetilko in mi povedal, da bom tam spal. V sobi ni bilo drugega kot dve postelji in majhna miza, na kateri je bil Koran. »Ali imaš afganistanska oblačila?« me je vprašal. Pokazal sem mu, kaj mi je vodič kupil na tržnici, vendar je odkimal z glavo in zapustil prostor. Ko se je vrnil, je prinesel druga oblačila. Podal mi je šalvar kamez, ki je bil precej bolj ponošen in obrabljen. Ob uri molitve mi je pokazal proti kopalnici, kjer sem se obredno umil, nato sva skupaj opravila salat. Zatem je sedel na eno od postelj in pobral liste papirja, ki so bili tam raztreseni. Z roko mi je pokazal proti Koranu, kar je pomenilo, da moram pred spanjem brati. Pri borni svetilki sem uspel nekaj minut brati, a so bile moje veke pretežke, zato sem Koran zaprl. Zleknil sem se, medtem ko je moj sobni tovariš še naprej prebiral svoje dokumente. Hitro sem potonil v globok spanec.