Še več. Če že kdo "pri dvajsetih" daje vtis postaranosti ali vsaj starostne nedoločenosti, so to ravno duhovniki. Seveda je tudi to stereotip, a ta le ima bistveno večje empirično pokritje kot zgornja izjava. Vsaj del duhovnikov mlajše generacije spada zaradi zunanje podobe in izraza (način oblačenja, drže in gibanja telesa, način govora in neverbalne artikulacije - stil a' la Filipčičeva "eminenca") v tip ljudi, ki pri "dvajsetih" dajejo vtis, da so stari šestdeset in več. Iz tega kajpak sledita dva možna sklepa. Če torej duhovniki, ki so zavezani celibatu in se zato ne smejo "spolno izčrpavati", pogosteje pri dvajsetih delujejo kot šestdesetletniki, potem teza cenjenega teologa ne drži. Če teza vendarle drži, pa je sklep še bolj neroden, da ne rečem nesramen: potem to pomeni, da je ravno na celibat usojena duhovščina v sferi seksualnosti najbolj neodmerjena. Vprašanje celibata in greha je kot vprašanje Kolumba in jajca. Ali je celibat zaradi greha ali je greh zaradi celibata? Razlog celibata sicer korenini - kje drugje kot - v ekonomskem interesu Cerkve (vprašanje lastnine, dedovanja itd.), a celibat proizvaja greh. Pravzaprav še več. Iz človekove generične dejavnosti ("tisto" pač - tako ali drugače - ljudje prakticiramo od pamtiveka) Cerkev naredi greh. In ker človekovo generično potrebo in dejavnost prekvalificira v greh, se v drugem koraku ta "greh" dejansko obrne proti človeku, seksualna aktivnost se prakticira na način, ki druge osebe omejuje in nadleguje ter se izpričuje kot sprevržena dvojna morala - torej kot greh. Razvpiti primer Groer je samo vrh ledene gore. In isti Groer je hkrati storilec in žrtev. Storilec kot sprevržen duhoven, ki v zadovoljevanju svojih spolnih potreb izsiljuje in nadleguje mladeniče. Žrtev kot tragičen ujetnik katoliškega pojmovanja spolnosti in morale, ki je naravnana proti človekovi naravi in zato iz normalnih potreb proizvaja sprevržene strasti.