Na začetku Božjih zapovedi, te najbolj neposredne in pravniško natančne starozavezne pogodbe med Bogom in Mojzesovim ljudstvom, je zapisano: »Veruj v enega Boga!« Stavek je kljub navidezni preprostosti z današnjega vidika zelo dvoumen in presenetljiv. Dvoumen zato, ker prva zapoved današnjemu človeku v eni sami sapi izreka dve različni zahtevi, ki sploh nista nujno povezani v enoten paket: »Veruj v obstoj boga!« bi se lahko glasila prva zahteva, medtem ko bi drugo zahtevo (»Veruj v enega samega!«) lahko artikuliral stavek: »Samo en Bog (od vseh bogov) je tisti, ki mu moraš biti lojalen v skladu s to (sinajsko) pogodbo!« Prvi zahtevi gre za to, naj človek predvsem na svojem intimnem nivoju sprejme, da njegovo bivanje spremlja pozoren, nadčasen in zelo oseben opazovalec. Druga zahteva pa je konkurenčna klavzula, s katero si želi sinajski Bog, kakorkoli ta pojem že občutimo (od konkretne duhovne osebe do kompleksne kulturne identitete ali kodeksa), zagotoviti zase ekskluzivne pravice (na račun ostalih bogov), ki pritičejo božanstvu. Ta druga zahteva bolj kot človekovo intimo zadeva norme, obrede in običaje skupnosti, ki ji posameznik pripada in jo sooblikuje - izvorno je pri tem šlo za Mojzesovo ljudstvo. V kratkem sloganu »Veruj v enega Boga!« sta torej dve različni zahtevi; prvi gre bolj za spoznanje božjega na intimnem nivoju, drugi pa bolj za lojalnost skupnosti (ljudstva) do določenega (božjega) kodeksa. Ker gre za dve različni zahtevi, pravzaprav ni jasno, na kateri od obeh je večja teža. Še posebej ker obe zahtevi sploh nista nujno medsebojno povezani - nekdo lahko na primer intimno veruje v obstoj boga, religioznih norm in obredov skupnosti pa ne izvaja; še pogosteje, sodeč po anketah med Slovenci, ljudje prakticirajo religiozne obrede, intimno pa ne verujejo v obstoj boga in v osebno večnost po svoji fizični smrti.