Večina alpinistov ali tistih, ki jih ljubijo, se izogiba tovrstnemu razmišljanju in ukvarjanju s to platjo alpinizma. Smrt igra pomembno vlogo pri tem, zakaj in kako ljudje plezajo ali zakaj prenehajo s plezanjem v visokih gorah. Alpinizem pogosto pomeni izredno tveganje in izgubo življenja. Prijatelji lahko umrejo v oblakih, nevihtah, plazovih ali pod točo skalovja. Morda bodo osamljeni na dnu globokih razpok pomrznili do smrti ali pa sedli, da si odpočijejo in nikoli več ne bodo vstali. To je ta dolgi padec, kjer rdeče žari nebo in gore še nikoli niso bile tako lepe, kot so danes. Življenje nevidno izkrvavi iz potolčene glave. Vse se vrti okoli plezalcev, ki se ubijejo, medtem ko počnejo to, kar ljubijo, in gledalcev, ki o tem razmišljajo, sodijo in morda izrečejo zadnjo besedo. Alpinizem je zgodba o ljudeh in tveganjih, v katera se spuščajo, o tistih, ki so jim kos, in tistih, iz katerih jim komaj uspe odnesti celo glavo, ali tistih, ki so bila prehuda in so jih uničila. Gre za obsedenost. Nevarnost in slava, potreba po naskakovanju vedno težjih, zahtevnejših in samotnejših podvigov. Včasih nam uspe odnesti zdravo kožo in preživimo tam, kjer drugi niso. Smrt v gorah je lahko grda kot padajoč kamen, ki preseneti nedolžnega planinca na gorski stezi. Lahko je tudi lepa kot usoda sedmih mož, ki se dan za dnem prebijajo skozi vihar, dajejo vse od sebe in polno živijo. Toda na koncu drug za drugim umirajo zaradi mraza, izčrpanosti ali prehudega napora. Dokler ne ostanejo samo še trije.