Srečanje z Zahejem nam razodeva veliko ozadja, zato je vredno, da si ga pogledamo bolj podrobno. Ko je prišel Jezus v Jeriho, ga je obstopilo veliko ljudi. Vsak ga je želel poslušati in videti. Ljudje so Jezusa spoznali iz pripovedovanja drugih po vsej okolici. Poslali so po vsej tisti okolici in privedli predenj vse bolnike. Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. Prav zaradi tega je Jezusov prihod dvignil veliko zanimanja. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tudi on, čeprav je imel delo, ki mu je prinašalo dober zaslužek, je postal radoveden ob Jezusovem prihodu. Mislim, da to ni bila samo gola radovednost. V njem se je prebujalo nekaj, kar je imelo globlje korenine. Zahej je na vsak način želel videti Jezusa. Hitro mu je prišlo na misel, da bi lahko videl Jezusa, ko bi bil bolj na visokem. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. To na prvi pogled ni nič posebnega, saj tudi danes ljudje plezajo na drevesa, ko obišče mesto tuj državnik ali pomemben človek. Z drevesa se bolje vidi in taki srečneži potem pripovedujejo, kako dobro in od blizu so videli slavnega človeka. Po nekaj dneh gre dogodek hitro v pozabo in življenje teče dalje brez večjih nemirov. Državniki ljudi na drevesih ali na visokem niti ne opazijo. V našem primeru pa se je zgodilo nekaj povsem drugega. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« Jezus je opazil Zaheja, ki je ždel na drevesu, in ga želel videti. Ne samo da ga je opazil, celo nagovoril ga je, ga poklical dol in prosil, če bi lahko ostal v njegovi hiši. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel.