O energijah, ki krožijo med nami, se prepletajo, odbijajo od ovir, na katere naletijo, se na svojih poteh plemenitijo ali delno popačijo, smo že velikokrat kramljali. Ljudje komuniciramo med sabo veliko več miselno kot besedno. Le da nismo vsi enako dovzetni za taka sporočila in enako pozorni nanje. V taščinem življenju niste zasedali najbolj cenjenega položaja, vi se zanjo niste preveč zanimali, ker pač nista bili veliko skupaj. V izjemnih trenutkih je odpošiljala bolj intenzivne signale – in vi ste jih sprejemali. Ko preidemo v drugo razsežnost, se tisto negativno, kar je značilno za tuzemsko življenje, izniči: sovraštvo, prezir, jeza, maščevalnost … A duša, energija, entiteta obstajajo še naprej. Primeri, ko si nekdo, ki ga že zdavnaj ni več med nami, zaželi, da bi nas pozdravil, da bi nam kaj sporočil, sploh niso redki. Tašča vam je v sanjah pokazala, da uživa spokoj, da je mirna in se ima lepo. Celo prijatelje vam je predstavila. Oče vam je spesnil za rojstni dan voščilo, ki bi vam ga izrekel, če bi bil še ob vas. Ali ni to lepo? Res pa je tudi, da opravljate odgovorno delo, ki zahteva veliko žrtev, potrpljenja, plemenitosti in razumevanja. Verjetno imate tudi med bolniki občutek, da nikoli ne naredite dovolj. Zagotavljam vam, da se stvari, ki jih ne poznate in ne razumete, ne dogajajo samo vam. Res pa so redki, ki si upajo o tem spregovoriti naglas. Razlogi za strah so enaki vašim: da jih okolica ne bi zaznamovala kot čudaške ali celo še kaj drugega …