Po papeževi smrti pa tudi že pred njo je svet zajela dvoumnost, kakršni v zgodovini še nismo bili priče. Prijatelj si je te dni kot sliko za ozadje na svoj mobitel naložil eno najpogosteje objavljenih fotografij v zgodovini (sploh pa od zadnje nedelje): fotografijo papeža Janeza Pavla II. na parah. To je sicer izpadlo nekoliko blasfemično, saj ni pozabil pripomniti, ko mi jo je pokazal, da je ateist. Kljub temu pa na noben način ni dal posumiti, da bi to storil iz cinizma ali prezira do papalatrije tistih morda stotisočev , ki so si taisti slikovni suvenir instalirali iz iskrene žalosti. Malo zatem, ko mi je pokazal svoj novi background, sem po televiziji namreč gledal povorko žalujočih mimo papeževih posmrtnih ostankov. V oči mi ni padlo to, da bi ljudje jokali. V oči mi je padlo to, da so fotografirali. Od flešev se je tako bliskalo, kot se pač bliska, kadar se kje pojavi kak celebrity, mnogi pa so fotografirali tudi z mobiteli. Snap, in že je bil papež zabeležen za digitalno večnost potem so se samo še prekrižali.