Poročili so jo pri trinajstih. »Nekaj let nisem imela otrok,« pravi. »Zdaj jih imam pet. Dva sta umrla. V naši vasi je umrlo že veliko otrok,« mirno doda. Za časa talibanov je rodila dvakrat. Ob pomoči tradicionalne porodne pomočnice. Po tem je prišel dan, ko so množično bežali iz vasi. S trimesečnim dojenčkom, zavitim v culo, zavezano okoli svojega trupa, je bežala tudi sama. Med vojno s talibani je zgubila svojega otroka in brata. »Ljudje jokamo, seveda. Smo zelo potrti in žalostni, ko koga izgubimo. To pa ne pomeni, da smo nori,« je povedala kar na lepem z odločnim glasom. »Sama nimam večjih težav zaradi tega. Jokala sem in pozabljam.« Kolikor je pozabiti sploh mogoče.