Jutri me čaka pa Spiritistična komedija zvečer, kjer igram duha mrtve žene, ki se vrne nazaj, v vidni svet, da bi ubila svojega moža in ga tako imela za vedno ob sebi, v nebesih ali peklu. Šele zdaj sem pomislila – to je že druga predstava, kjer ubijam! Zelo zanimivo pri tem študiju oziroma posebno po tem, ko smo predstave že igrali, je bilo, da sem opazila, kako se 'držim nazaj'. V lik sem se spustila samo s kakšnimi 80 odstotki, ker mi gredo takšne ženske, kot je Elvira, na živce in podzavestno nisem hotela, da bi me ljudje enačili z njo. Popolna neumnost. Jaz sem igralka, tisto je pa moj lik. Nikoli prej se mi ni to zgodilo. Po moje je bila to posledica prtljage, ki ti jo naložijo ljudje s svojimi površnimi sodbami, ti se pa te prtljage skušaš otresti. Potem sem se zdramila in zaigrala s polnimi pljuči in srcem. Pustila Elviri, da je taka, kot je.