Gospa Nevenka, ki se počuti kot preluknjan balon, me je nehote opozorila na enega od glavnih vzrokov za visoko stopnjo samomorilnosti na Slovenskem.Gospa se počuti kot preluknjan balon, ker plovemo v kapitalizem, ona pa se je borila za socializem, ker je bila vzgojena v vseslovenskem duhu, sedaj pa smo »zmanjšana najmanjša deželica v Evropski uniji« in podobno. Moti jo tudi praznovanje cerkvenih praznikov. Praznovati cerkvene ni nič slabega, ker so vsaj nekateri ljudje takrat malo bolj človeški in malo manj podivjane in materializirane živali.Ženica bi kljub svojim letom lahko malo pogledala na zemljevid, tudi o vseslovenstvu bi lahko malo pomodrovala, če drugega ne, ob večnih zapletih s »slovenskimi brati« Hrvati. Pa to ni edino zlo, ki ga je vseslovenstvo storilo našemu narodu, do še hujšega bom kmalu prišel. Najprej bi rad rekel nekaj o tem, v čem je bil boljši socializem, in o Kristusu kot prvemu socialistu.Ko so mojega pokojnega očeta vabili v partijo, se je sprenevedal: »Zakaj pa, saj jaz verjamem v Kristusa, ki je bil prvi komunist, saj je on prvi rekel, da smo vsi enaki?« Potem pa je bil v »deželi vseh enakih« malo manj enak kot drugi, posledice te »moralne zmage« pa sem vse življenje čutil tudi jaz, ki sem se rodil šele dve leti zatem. Tako kot takrat v tedaj še »veliki« Jugi nismo pravilno razumeli socializma, tudi danes v »majčkeni« Sloveniji večina ljudi kapitalizma ne razume prav. Neodvisno od tega, kako se ob tem počuti gospa Nevenka, nas je socializem skoraj pokopal, kapitalizem pa vsaj začasno rešil, če ga bomo hoteli pravilno razumeti, bojim pa se, da ga ne bomo.Mi, Slovenci, itak ničesar pravilno ne razumemo, tudi emancipacije nismo, zato je napačno razumljena emancipacija pri nas naredila veliko več škode kot koristi, več škode kot kjer koli drugje, čeprav je prava emancipacija eden od osnovnih pogojev za zdravje in napredek naroda. Mi hočemo biti v vsem bolj papeški od papeža, vse bolje razumeti in celemu svetu dokazati, da nismo »kar tako«, to pa zato, ker se podzavestno želimo upreti slovenskemu sindromu, ki nas vedno bolj duši in ki veje tudi iz pisanja gospe Nevenke.Večkrat sem že bral in še večkrat slišal enačenje slovenskega sindroma z visoko stopnjo samomorilnosti na Slovenskem. Napačno! Samomorilnost je le simptom, bolje rečeno posledica slovenskega sindroma, bolezen sama pa je povsem nekaj drugega. S to boleznijo nas je uspešno okuževala že nekdanja Avstro-Ogrska monarhija, potem je to počela rajnka Kraljevina Jugoslavija in na koncu še »demokratična« Socialistična federativna republika Jugoslavija, slednji dve v posmeh vseslovenskemu duhu gospe Nevenke. Vsi so nam dopovedovali, da smo majhen narod in da moramo biti srečni, da sploh smemo živeti v okrilju »velike« države, drugače ne bomo preživeli. Ta »zavest« se nam je zažrla pregloboko v gene, da resnice nismo sposobni videti, vse druge pa vidimo »večje« od nas. Samo primer: Norvežanov je le za spoznanje več kot nas, vendar so v naših očeh velik narod, mi pa »mali«. To je bolezen, zelo huda bolezen.Slovenski sindrom je prav bolestna zaljubljenost v »majhnost« našega naroda, ker ne razumemo, da se veličina (ne velikost!) naroda ne prešteva, ampak dokazuje, kot se veličina človeka ne meri s centimetri. Mi vidimo samo velike ljudi drugih narodov, tudi tiste nizke rasti, svojih velikanov uma, modrosti in poguma pa ne vidimo in jim v veliki večini ne priznavamo njihove veličine. Še huje, pogosto se pred tujci celo sramujemo svojih velikih žena in mož, ker se nam zdijo premajhni v primerjavi s tujimi, doma pa take ljudi blatimo. Spet samo primer: Jure Šterk je bil še pred nekaj leti bolj ali manj le predmet posmeha in kritik, jaz pa sem že pred desetletji v tujini na njegov račun slišal le pohvale… in na Tomaža Humarja se je pred kratkim zlila ne samo golida, ampak polna cisterna gnojnice, o naših velikih umih pa Slovenci večinoma niti pojma nimamo.Domače znanje pri nas nič ne velja, mnogo raje kupujemo tuje »iz koša za smeti« predvsem zato, ker je pač tuje in kot tako »boljše«. Pri tem pozabljamo, da imamo danes kar nekaj podjetij, ki so z domačim znanjem prišla v sam svetovni vrh.Žal slovenski sindrom močno vpliva tudi na naše športnike in prav zaradi tega vse preveč naših sicer uspešnih športnikov na velikih tekmovanjih odpove. Predvsem se to dogaja najbolje plačanim, najbolj drastičen primer pa se je zgodil v nekoliko nižjem »cenovnem razredu« – v atletiki. Gledal sem vse možne ponovitve finalnega teka Brigite Bukovec na olimpijskih igrah v Atlanti in vedno videl enako. Še nekaj metrov pred ciljem je Brigita vodila, tik pred ciljem pa je začela »zavirati«, kot bi jo bila prešinila misel, da ona, »neka mala Slovenka«, že ne more zmagati na tako pomembni tekmi. Če imate priložnost, poglejte še enkrat: osupel pogled levo in desno in takoj nato »zaviranje«.Podobnih primerov iz športnega in poslovnega sveta je za debelo knjigo, skupni imenovalec vsega tega pa je dejstvo, da nam hudo primanjkuje narodne samozavesti. Temu dodajamo še prepričanje, da nas vlada vodi v propad, medijska pozornost velja samim negativnim pojavom, zato kot neizogiben rezultat dobimo propad osebnostne samozavesti in strah pred življenjem. V takem družbenem vzdušju se človeku zazdi smrt odrešujoč umik pred počasnim in muk polnim (telesnim) umiranjem. Slovenski sindrom torej ni samomorilnost, ampak bolezen, ki povzroča samomorilnost, proti samomorilnosti pa se lahko borimo na dva (komplementarna) načina: s spoznavanjem velikih Slovencev skozi zgodovino in s spoštovanjem domačega znanja si utrdimo narodnostno samozavest, na več načinov si utrdimo osebnostno samozavest in misel na »umik« bo izginila, življenje pa se nam bo spet zazdelo mikavno. Namesto napol praznega kozarca bomo imeli napol polnega. Pa ne samo to, nenadoma bomo znali uživati v »pitju« in sproti »dotakati« pijačo življenja.Bine