Ko je leta 2005 takrat eden največjih argentinskih talentov iz Banfielda prišel k sloviti Boci Juniors, ga praktično ni bilo junaka, ki ne bi trdno verjel, da se bo mladenič na kultni Bomboneri ustavil le za krajši čas. Za sezono, morda dve, nato pa bi se moral po prepričanju argentinske javnosti Palacio preseliti na drugo stran Atlantskega oceana. Pa ne samo to, v Argentini so praktično na vsakem koraku z gotovostjo zatrjevali, da se bo napadalec, ki lahko igra tudi na položaju ofenzivnega vezista, na stari celini ustalil v vrstah katerega od najbolj uglednih španskih, italijanskih ali angleških klubov. Zmotili so se na celi črti. Daleč od tega, da bi se Rodrigo pri Boci povsem izgubil; postal je eden najpomembnejših članov ekipe, eden od glavnih adutov menjajočih se trenerjev in velik ljubljenec navijačev. Toda nikoli ni navdušil do te mere, da bi Real, Barcelona, Manchester United, Liverpool, Milan, Inter ali kdo drug iz te kategorije prehodil hribe in doline, da bi prišel do njegovega podpisa. Morda bi se pri katerem od naštetih lahko znašel po naključju, a ker mu ga usoda ni namenila, je moral dolga štiri leta čakati na klic drugačne vrste. Prišel je v podobi vsega spoštovanja vredne italijanske ekipe, simpatičnega odkritja lanske sezone, ki po sijajnem petem mestu v serie A tudi za prihajajoče tekmovalno obdobje gradi zelo močno zasedbo. V času nastajanja tega zapisa je na pogodbah manjkalo še nekaj formalnosti, toda o prestopu v vrednosti petih milijonov evrov in o tem, da bo Palacio igranje na evropski sceni okusil prav v dresu Genoe, ni bilo več nobenega dvoma. Kot ni nobenega dvoma o tem, da gre za zelo lepo priložnost, pa čeprav ne v vrstah tako veličastnega delodajalca, kot ga je fant pričakoval pred leti.