»Duško je živahen in ljubek muc, ima kosmato belo dlako, star je tri mesece. Ker žal ne sliši, si resnično želi dobrih in srčnih gospodarjev,« je pisalo v oglasu, objavljenem 20. decembra 1996 na predzadnji strani Slovenskih novic. »Ta bela kepica se mi je zasmilila. Tisti večer sem poklicala na telefonsko številko ljubljanskega društva proti mučenju živali, ki je v imenu Duškovih lastnikov dalo oglas, a so mi povedali, da je najbrž že oddan, ker sem že približno trideseta, ki si želi posvojiti tega mešanca med perzijko in angoro. Vseeno sem jim pustila svojo številko in prosila, naj me pokličejo, ko bodo naslednjič iskali lastnika za kakšnega takega mucka,« se Sonja Juvan spominja začetkov skupnega življenja s svojim ne prav drobčkanim hišnim ljubljenčkom. »Kljub velikemu številu kandidatov so me Duškovi lastniki poklicali. Med vsemi, ki so se zanimali zanj, so ga hoteli dati namreč tistemu, ki se jim bo zdel najprimernejši skrbnik za gluho žival. Povabili so me, naj naslednji dan pridem na obisk. Zvečer sem mucka, ki sem ga pozneje poimenovala Lotos, v košarici prinesla domov. Z njegovimi nekdanjimi lastniki pa smo postali dobri prijatelji.«