goče prevesti z jezikom iz čitank.) Nam pa gre ta hip predvsem za slovenskega bralca. Če bo prišlek z Juga, ki še ne obvlada slovenščine, napisal haiku v značilni mešanici (ki je lahko nekaj podobnega kot je pidgin za ljudi, ki so se prisiljeni sporazumevati v nekakšni angleščini), nam bo ta haiku lahko segel do srca, ne bo pa pravšnjega odziva, če nam prevajalec bega čut za slovensko besedo s tem, da uporablja izraze, ki v slovenščini pomenijo nekaj drugega kot v srbščini, da smo vsaj včasih v dvomu glede tega, kateri izmed pomenov je ta hip aktualen. Kako lahko to podleganje emotivno bolj agresivnim srbskim in hrvaškim jezikovnim vzorcem zbega slovenskega pisca, nam kaže prav naslov uvodnega Reparjevega eseja, ki se glasi Neubrani cvet haikuja. Seveda sem takoj razumel, kaj je hotel reči, vendar sem hkrati moral pomisliti tudi na slovenski pomen besede neubranost. To nas pri branju eseja niti ne bi smelo motiti, pač pa taki primeri lahko resno motijo recepcijo (haiku) poezije. Vem, da gre pri haikuju predvsem za bistvo stvari, pa še za pristnost, iskrenost, neposrednost - in vendar... Brez zamere, v tej zadevi bi bilo treba ubrati druga pota, urezati drugačne, bolj ubrane viže. O tem bi molčal, če ne bi bil prepričan v to, da imam v osnovi prav. Haiku izvira iz stvarnosti, ki presega jezik, vendar je tudi jezik, vsaj za človeka, neločljivi del te stvarnosti; tudi jezik je narava, tudi v jeziku je treba biti avtentičen. Morda ne takrat, kadar pošilješ haikuje na natečaj na drugi konec sveta. Naj te dobronamerne pripombe ne povzročijo zdrahe med srenjo ljubiteljev haikuja. Zavedam se, da so prav nekateri prevajalci, ki so se pregrešili nad slovenščino in s tem škodovali haikuju (bolj kot slovenščini), hkrati tudi “krivi“ za to, da smo v tem trenutku dobili tako odličen tematski blok.