Izid tematskega bloka v 20/21 številki Apokalipse (ki je posvečena haikuju) - je dobra priložnost za razmislek o tem, kaj lahko prodor te vzhodnjaške zvrsti prinese v slovenski kulturni prostor. Vendar, ali v tem trenutku lahko govorimo o prodoru? Očitno gre za trdno in stanovitno voljo nekaterih ljudi, ki se za to zavzemajo. Ne bi se jih upal imenovati “zanesenjaki“. V uvodnem eseju P. Reparja, glavnega urednika Apokalipse, resda ne manjka krilatih besed, teža pa je vendarle na stvarnih ugotovitvah. Zaradi obsega (cca. 225 strani), še bolj pa zaradi celovitega pristopa ta blok dejansko prerašča v nekakšen zbornik, ki bo lahko kar nekaj časa služil kot priročno čtivo ljubiteljem haikuja. Kaj more biti bolj prepričljivo od dejstva, da ima ista revija že delj časa stalno rubriko za haiku, v prihodnje pa jo namerava celo razširiti. Repar je v omenjenem eseju zapisal nekaj misli, ki po mojem bistrijo razglede in omogočajo odločitev na pomembnih razpotjih. Kar zdajle jih bom omenil, verjetno jih bom lahko kasneje povezal z lastnimi mislimi.