Ta izrazita romantika kulture Stalinovega časa, ki si je umetnikovo srce predstavljala kot nekaj, kar sta zajela božansko stremljenje po dobrem in hvaležnost do njegovega stvaritelja Stalina, ali pa kot nekaj, kar se je znašlo v prekletem risu »škodljivstva«, je iz sebe povsem naravno razvila kult ljubezni kot neke vrste »notranjo utopijo«, ki je odpravila vnanjo, mehanicistično utopijo avantgarde. K priljubljenim junakom Stalinovega časa sodijo Romeo, Julija in Carmen – čisto po znameniti Stalinovi sodbi o neki romantični pripovedi Gorkega: »To delo je močnejše od Goethejevega Fausta, v njem ljubezen premaga smrt.« Za avantgardističnega umetnika je bilo dovolj že to, da je svet gradil kot stroj, ki se bo sam gibal in zaživel, Stalin pa je doumel, da bo stroj oživel le, če mu bo vdahnjena ljubezen do njegovega stvaritelja – le tako bo smrt premagana, človek, ki ga je ustvaril Stalin, pa se bo s svojim stvariteljem združil v neke vrste unio mystica in mu prepustil svojo individualno voljo, zato da bi lahko izpolnil voljo njega, stvaritelja.