Je največja romarska božja pot po 4.800 stopnicah do 2.243 m visokega vrha, markantnega stožca, ki sem ga že dan poprej ujela v objektiv iz precejšnje razdalje. Odločitev, da se nanj povzpnem, je padla v slonjem zatočišču, saj sem poslala domov razglednico tega še nepremaganega in strah vzbujajočega očaka s pripombo, da bo v naslednjih dneh zagotovo na vrsti. In ker obljubo vedno izpolnim, sem se tudi tokrat odločila iti do začrtanega cilja. Po strmih, neenakomernih stopnicah, ponekod že na novo postavljenih, ob srečevanju s ponudbami tako duhovnih kot telesnih dobrin, le brez spodobnega WC-ja, sem po treh urah dosegla večino 'naših', ki so bili že tam. Dvanajst vseh skupaj. Bila sem tako zaposlena s preoblačenjem prepotene majice, z zapenjanjem vetrovke, s sezuvanjem pred vstopom v svetišče in fotografiranjem, da sem preprosto pozabila poiskati Budov odtis stopala! Se bom morala še kdaj vrniti? Zakaj pa ne? Znane stvari so mnogo lažje, odločitve hitrejše! Pot navzdol je bila prijetnejša, a mnogo previdnejša, saj je v somraku in poznejši temi kljub osvetljeni poti (je namreč obdobje množičnega romanja na vrh!) vse prej kot preprosta. Z Ajdo sva srečevali mnoge, ki so se podajali na vrh v pričakovanju sončnega vzhoda, pa tiste, ki so si želeli le pogovora in kakšno fotografijo z mojo mlajšo spremljevalko. Jaz sem bila zanimiva le kot 'njena mama' ... Pa tako zelo dobro in mlado sem se počutila po tem kratkem dosežku, kot da ne bi bilo na mojem hrbtu že skoraj sedem križev! Nuwara Eliya, Ella in Yalla Dan brez večjih naporov, zato pa nič manj lepih razgledov po višinski pokrajini s slapovi, nasadi čaja, dokler se pred nami ni pokazalo veliko lepo obdelanih njiv, brez vsakega plevela, na katerih so se pokončno bohotili: čebula, por, česen, glavnata solata, korenček, peteršilj, pa tudi jagode in gomoljnice. Res pravi vrtnarski čudež na 'strehi' Šri Lanke, imenovan tudi 'Mala Anglija', okoli najvišje ležečega mesta Nuwara Eliya, 1884 m, pod vznožjem najvišje šrilanške gore Pidurutalagale, 2.524 m. Vendar pa se po videzu nikakor ne more primerjati z Adamovim vrhom – saj ne raste iz tisoč metrov nižjega podstavka! Mesto z velikim igriščem za golf, hipodromom ter viktorijanski in tudorski stil počitniških rezidenc pričajo o angleškem duhu, ki je še pred nekaj desetletji vladal tod okoli. Jezera v Lake Districtu, ljubezen do konj, golfa, lepo urejenih vrtov, parkov – vse to je tam na enem mestu. Prav nič angleške pa niso kramarske stojnice v središču mesta – bazar s športnimi izdelki znanih znamk šrilanške proizvodnje, prinesenimi s Colomba in zelo poceni. Kupila sem dve lahki vetrovki, ki bosta morali počakati na toplejše vetrove. Cena je bila res nesramno nizka, mislim, da sem za vsako plačala po 800 šrilanških rupij, kar je okoli 5 evrov. Ella je bila poleg Kandyja edino ime mesta na naši poti, ki gre zlahka v slovensko uho. To je manjše naselje, a povezano z Nuwaro Eliyo in Colombom tudi po železni cesti. Triurna vožnja v prepolnem vlaku je bila del naše 'doživete' Šri Lanke. Že na peronu v Nuwari Eliyi, kjer smo in tistimi, ki jih naj ne bi uživala. Živim torej zelo narobe, saj imam zelo rada surova jabolka, kuhana pa precej manj. Ničesar pa ni bilo napisanega o pijači in drugi hrani, o maščobah, beljakovinah, vrstah mesa, če ga sploh še lahko jem. To dokazuje, da je klinika bolj v povojih. Zato pa imajo veliko maserjev, tudi moških, in tako imenovano parno in navadno savno. Moj moški maser Sawantha me je neprestano spraševal le, če je preveč 'hard' (močan ali trd!), saj očitno kaj več angleščine ni znal. Razen številk, seveda, ko je pričakoval veliko napitnino. Parna kopel je bil lesen zaboj, iz katerega je gledala le glava, in moj obraz je bil deležen debele plačali prodajalce spominkov z izvirnimi obeski iz velikega zrna nekega stroka, torej svež nakup, ki je premamil naše popotnice, in je bil gotovo vreden 100 rupij (60 centov). Ravanin slap nižje ob cesti je mogočen, zato je bilo pod njim veliko ljudi, predvsem domačinov, v bližnjem grmovju pa tudi kopalcev, ki se tam lahko umijejo in stuširajo.Vse vodovje Šri Lanke je pravzaprav namenjeno domačinom za vzdrževanje higiene. Ker je vedno toplo, ne potrebujejo zaprtih kopalnic, pa tudi ne pralnih strojev za pranje perila! Perejo pa kar veliko, o čemer so me prepričali kosi opranega perila, razprostrtega po strehah in travi, kjer koli smo se peljali. V Budovem svetišču Maligawilla smo se dokončno poslovili od stopnic – vseh skupaj jih je bilo okoli 20 000, če štejem tudi sestope! Tamkajšnji vodnik nam je zelo nazorno razložil pomen znakov na zanimivi dagobi, pa večne kolobarje samsare kot samo konico, ki pomeni najvišje sporočilo – nirvano! Popoldanski izlet z džipi nas je popeljal v narodni park Yala, kjer so nas sicer legitimirali in nam dodelili 'paznika', ki pa je bil zelo zgovoren in prijazen. Povedal nam je, da je sicer mogoče videti leoparda, ki je najdragocenejši prebivalec tega velikanskega parka, a ne v popoldanskih urah in ne vedno. Tako smo se morali zadovoljiti z lepimi posnetki slonov, jelenjadi, bivolov, pavov, dveh krokodilov, črnega divjega prašiča, nekaj opic, belih ibisev in celo beloglavega orla. Pa še nekaj – v živo smo se lahko dotaknili Indijskega oceana, sicer zelo valovitega, in se prepričali o toplih počitniških dneh na koncu našega potovanja. Nazadnje še južna obala in dvodnevni počitek na plaži Spust do morja in postanek ob solinah, hitra vožnja do Hambatote, kjer smo se ustavili v samem središču – ob ribji tržnici in avtobusni postaji. Ribe so prodajali na tleh in jih 'hladili' s peskom! Kislo mleko – 'curd' so prodajali na dveh mestih, malo dražji je bil tisti, ki ni bil v sicer lepi glineni posodi, pokrit le z navadnim časopisnim papirjem.