Poskusite si predstavljati našo deželo pred pet tisočimi leti. Brez cest, mostov, mest, avtomobilov, jezov. Predstavljajte si ljubljansko Barje, Dravo, Savo, Muro, našo obalo. Predstavljajte si bogastvo rastlinskega in živalskega sveta, stara drevesa, pragozd, jelene, volkove, gamse, rise, divje peteline in ruševce. Globokemu vzdihu bo sledila misel, da smo se veliko prepozno rodili, da bi užili vso to moč in lepoto narave. Na naših prostorih jo je človek stoletja krhal. Kljub vsem prizadevanjem in ekološki osveščenosti nikoli več ne bo, kot je bilo. V svoji želji po varnosti in udobju smo šli predaleč. Postali smo droben kolešček v zapletenem mehanizmu. Nabili smo se v mesta, zasužnjila nas je potrošniška miselnost, ki nas je oropala svobode in prvinskih vrednot. Naš planet se nam kar naenkrat zdi majhen. Tudi navadnemu smrtniku je dostopen še zadnji njegov kotiček. Vedno lažje ustrežemo svoji radovednosti in pustolovski žilici. V Mongolijo me je, tako kot mnoge športne ribiče, odpeljala želja po srečanju z ribo vseh rib sladkih voda našega planeta. Tajmen je polbrat našega sulca. Bolj ko sem ga zalezoval, bolj sem spoznaval to prostrano deželo in ljudi. Prevzela me je neokrnjena narava, mir, ta preprosta lepota, o kateri ne moreš imeti pripombe. V stepah in višavjih Mongolije ni prostora za slabe ljudi. Ti preprosto izginejo. Tu še vedno vlada narava. Tu še nimajo gasilcev, hotelov, parkirišč. Nomadsko ljudstvo je veselo vsakega obiska, stisk roke je pristen, na slehernem od obrazov najdete mir, čeprav iščete sledove burne zgodovine nekoč največjih zavojevalcev in divjih bojevnikov, ki so na konjih osvojili skoraj ves takrat znani svet. Od vsega tega je Mongolom ostala velika ljubezen do konj in vseh drugih živali. Do narave imajo spoštljiv odnos. Ne ubijajo brez potrebe. V Mongoliji je več rek kot ribičev, kljub temu pa se lovi