V Menzlovem filmu, ki zna očarljivo uprizoriti Janovo posutje gole »gospodične« s cvetjem, manjka prav ta drugi moment, to drugo »bistvo«, in to ne le samo v tem prizoru, marveč v vseh, kjer bi lahko prišlo do izraza. Menzlova ekranizacija Hrabalovega romana je razkošen, toda hudo površinski film, ki mu niti pripovedovalčevi komentarji ne dajejo kakšne refleksivne teže. Film se sicer začne tam, kjer se roman konča, torej s postaranim Janom, ki je prestal komunistični zapor in zdaj živi v samotni koči. Toda v romanu je to povsem drugačen Jan od tistega, ki ga je njegova »omejena pamet« oziroma ljubezen do denarja in žensk privedla do erotične »kolaboracije« z Nemko v času nacistične okupacije Češke in po vojni v zapor, ker je – končno tudi sam milijonar – pač hotel biti v družbi s češkimi milijonarji. Romaneskni Jan je odkril tretje »bistvo« v meditaciji in literaturi, kjer končno nikomur in ničemur več ne streže, medtem ko filmski ostaja vseskozi isti: edina sprememba je v zunanjem videzu, kot se tudi v filmu spreminja samo videz sicer vizualno očarljivih prizorov.