Trije gorski prelazi omogočajo prehod prek Karavank: korenski, ljubeljski in jezerski. Ljubeljskemu gotovo pripada prvenstvo glede pomena, tako v preteklosti kot še danes, saj predstavlja najkrajšo povezavo med Ljubljansko in Celovško kotlino. Nastal je ob najbolj šibki točki gorstva, kjer je Mošenik prebil visoko skalno pregrado. Po današnji podljubeljski dolini so proti Koroški verjetno potovali že v prazgodovini, o potovanjih Rimljanov imamo že več dokazov, močno pa je prelaz za ivel v srednjem veku, ko je s Koroškega prihajalo železo, v obratni smeri pa predvsem sol in vino iz obmorskih krajev. Zaradi gostega prometa je v 16. stoletju ozko tovorno pot zamenjala vozna cesta, ki je s številnimi ovinki premagovala strmo pobočje do prevala. V naslednjem stoletju so se porodile ideje o predoru, ki bi skrajšal in olajšal nevarno pot, vendar niso bile uresničene vse do sredine našega stoletja. Cesto so le obnavljali, širili in posodabljali, še najbolj ob cesarjevem obisku dežele Kranjske, na kar še danes spominjata obeliska na prevalu. Sedanji predor je vezan na temnejšo plat zgodovine, saj so ga med zadnjo svetovno vojno gradili taboriščniki. Spomenik na ostankih taborišča še danes opozarja na trpljenje podjarmljenih. Na vznožju gora se je ob pomembni prometni poti razvil Tržič, kjer so iz koroške, delno pa tudi domače železove rude nastajali daleč znani izdelki spretnih kovačev. Pridru ili so se jim še usnjarji, čevljarji in številni obrtniki, ki so skrbeli za nemoten promet. Rudarstvo pa ni bilo vezano le na železo, ampak so v Podljubelju, nekdanji Sv. Ani, pridobivali tudi živo srebro. Še danes vidni ostanki spominjajo na ta del bogate zgodovine doline pod Ljubeljem. Če priključimo še ogled naravnih zanimivosti, kot je Tominčev slap, skoraj zmanjka časa za kolesarjenje.