Po koncu I. svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske, 29. oktobra 1918, so Ljubelj zasedli Nemci. V bran slovenske severne meje se je postavil general Rudolf Maister. Z italijanske fronte se je v domači Tržič vrnil Lojze Ude. Poznal in podpiral je odločnost generala Maistra in nemudoma ustanovil I. ljubeljsko skupino borcev za severno mejo. Skupina je proti večeru 14. novembra odšla na Ljubelj. Nemci so se medtem z Ljubelja že umaknili. Skupina je nekaj dni stražila vrh prelaza, položaje so si uredili ob sedanji planinski »Slovenski poti« z Ljubelja proti Zelenici. Položaji so še danes vidni. Nemci so se ustavili v Brodeh (ob cerkvi sv. Lenarta) na avstrijski strani Ljubelja. Kot se je spominjal dr. Lojze Ude, sta s soborcem Rudolfom Ahačičem proti dolini izstrelila nekaj strelov, vendar brez jasnih ciljev. Nemci so odgovorili. V nemško-avstrijskem zgodovinopisju so ti streli omenjeni kot prvi v bojih na Koroškem po prvi svetovni vojni. Petnajstega novembra je na Ljubelj prišel stotnik Lavrič s 56 prostovoljci in sedmimi častniki. Ude in Ahačič sta odšla v dolino do Nemcev in jim postavila ultimat, da se umaknejo čez reko Dravo, kar so Nemci upoštevali. Drugega januarja 1919 je avstrijska stran prešla v protiofenzivo proti Borovljam in Ljubelju. Slovenski borci za severno mejo so utrpeli velike izgube, stotnik Lavrič je bil hudo ranjen, umaknili so se proti prelazu Ljubelj. Tam so pod poveljstvom stotnika Krena in nadporočnika Ahačiča ustanovili tako imenovano »ljubeljsko skupino«. Jedro skupine so sestavljali tržiški prostovoljci iz novembra 1918. Med njimi sta bila tudi Milan Šter in stotnik bivše avstro-ogrske vojske Anton Seljak. Stotnik Seljak je bil tudi vojaški smučarski inštruktor (kasneje, leta 1923 soustanovitelj SKT Tržič in z Antonom Jelencem pobudnik smučanja v Tržiču). Ljubeljska skupina borcev za severno mejo je bila nastanjena v Bornovi graščini na Ljubelju. Pod Seljakovim vodstvom so se borci februarja in marca 1919 celo vadili v smučanju na travniku pod Bornovo graščino. Skupina je uspešno branila prelaz Ljubelj in bila po ponesrečeni ofenzivi slovenske vojske 29. aprila 1919 edina, ki je obdržala izhodiščne položaje in ni imela dezerterjev. Tudi v zmagoviti jugoslovanski ofenzivi, od 28. maja do 6. junija 1919, v kateri je zasedla Koroško do Celovca, je ljubeljska skupina že 29. maja dosegla svoj cilj. Žal je bil uspeh prepozen. S St. Germainsko pogodbo je bilo 10. septembra 1919 odločeno o koroškem plebiscitu (10. oktober 1920). Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji (41 odstotkov za Kraljevino Jugoslavijo, 59 odstotkov za Avstrijo), vrh Ljubelja je nastala nova državna meja, na kar na prelazu spominja velik mejni kamen z napisom »St. Germain 10. sept. 1919«. Varovanje nove meje so prevzeli graničarji Vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ).