V predelu Gorenjske, najbolj severozahodnem delu našega sedanjega narodnega ozemlja, vodi z zahoda (Italije) in severa (Avstrije) nekaj vojaško pomembnih operativnih smeri v osrednji del slovenskega ozemlja, ter naprej proti jugu, vzhodu in zahodu. Glavna smer, z vojaško najboljšo prehodnostjo in največjo prepustnostjo s severozahoda, je »Zgornjesavska smer« (Trbiž–Rateče / 870 m n.m.v. – Jesenice–Kranj–Ljubljana). S severa pa »Podkorenska smer« (Beljak–Korensko sedlo / 1073 m n.m.v. – Kranjska Gora–Jesenice–Kranj–Ljubljana), »Ljubeljska smer« (Celovec–Ljubelj / 1058 m n.m.v. predor oz. 1369 m n.m.v. prelaz – Tržič–Kranj–Ljubljana) in »Jezerska smer« (Velikovec–Jezerski vrh / 1218 m n.m.v. – Preddvor–Kranj–Ljubljana). Po vojaških ocenah je od treh navedenih severnih smeri najbolj prepustna ljubeljska smer, z ljubeljskim predorom in omejeno prevozno cesto preko gorskega prelaza Ljubelj. Vojaško je v novejšem času severnim smerem dodalo pomen še letališče Brnik, ob vznožju Karavank, kot center širšega možnega desantnega področje z veliko zmogljivostjo, s Sorškim poljem oz. celotno Ljubljansko kotlino. Ljubelj je bil torej vojaško pomemben in zanimiv že daleč nazaj v zgodovino, kakor je tudi še v današnjih časih in bo ostal tudi v prihodnosti.