Vedel sem, da takih polnil ne bo imela, in pomislil sem, da bi morala vedeti, da jih nima. Vseeno je privlekla staro lestev in jo postavila na svojo stran pulta na moji levi, in se s težavo, kot da bi bila dvajset let starejša, kot je bila (a v teh letih je plezala gor in dol po lestvi), začela vzpenjati po klinih, se ustavila na petem in od tam pobrskala po večjih kartonskih škatlah, ki nama ne bodo koristile. Gledal sem njen hrbet, nizke čevlje in karirasto krilo izžete gojenke, razširjene boke in nekam razrahljani trak nedrčka, ki ji je preseval skoz bluzo; in njen lepi tilnik, edino, kar se ni spremenilo. Pregledovala je škatle in v roki držala moje odprto pero, da bi videla polnilo in ga lahko primerjala, držala ga je zelo previdno. Ko bi bil v tistem trenutku v njeni višini, bi ji položil roko na ramo ali jo ljubeče pobožal po tilniku.