Če se razgledam po parih, ki skupaj živijo in ne le gledajo sončni zahod ali ližejo sladoled, je še najbolj pogosta 'navadna različnost', pisana presečna množica njegovih in njenih lastnosti. »To je to, če je vse skupaj le v normalnih merah dozirano in če sta predvsem oba dozorele osebnosti. Včasih je lahko eden na primer le za merico prevelik trmoglavec, pa sta v peklu, če drugi tega ne zna sprejeti in obvladati. Ne obnese se, če je le eden od obeh čustveno še zelen. Pri naju je tako, da on po svetu nosi marsikatero lastnost, ki je sama nimam, pa bi mi velikokrat prišla prav. In tako si jo po potrebi od njega 'sposodim', da lažje živim,« mi še razlaga druga od znank. »Ker imam glede hrane in pijače na primer težek okus, sem v restavracijah, kako da ne, nehvaležna gostja. A moje zgražanje se navzven ne vidi, pa tudi če pregriznem črva v jurčkih, saj sem, pravi on, neznosno uvidevna, nikogar nočem užaliti, tudi če si je kritiko pridno zaslužil, še slabše kot črvivo hrano prenašam konflikte. In on me lepo vzame takšno, kakršna sem. Nekajkrat me je sicer vprašal, zakaj jim ne povem, kar jim gre, potem pa me pustil pri miru in namesto mene opravil z natakarjem, pa tudi če je bila njegova jed prvovrstna. Tako vedno jem, kar plačam, on pa se malo počuti tudi mojega junaka.« Tretja je prav tako dodala: »Nekaj skupnega mora imeti vsak par, tudi če je to iskanje smisla življenja v dolgem poležavanju ob koncih tedna ali v drznem kopanju v Savi, ko ima ta le kakšnih 15 stopinj, a tudi njegova drugačnost – takšna, ki se lepo poda mojemu značaju – mora biti. Če za hip pozabim, da je s planeta moških, se mu čudim kot otrok, in po eni strani me že hoče razburiti, a mi potem le razburka vsakdan. Pa naj ima tisti ogromni LCD-televizor po najnovejših tehnoloških trendih lakasto črne barve, čeprav v najinem golem stanovanju ni še niti elektrike. Včasih se res gledava, kot da se vidiva prvič, in potem vedno za šalo stegnem roko proti njemu in se mu predstavim. Kot na primer prejšnji teden, ko me je vprašal, ali greva lahko v soboto obiskat njegove starše. Aha, potem pa svizec zavije čokolado … pa saj vendar ve, da imam jaz soboto rezervirano samo za preproste in lagodne stvari. A očitno vseeno deluje ta koktajl iz lastnosti enega in drugega – podobnost, pomešana z različnostjo, se je v vseh teh letih v najinem odnosu lepo odrezala.« »Ja, drugače sva si celo midva v nekaterih rečeh kot dan in noč,« je spregovorila še četrta. »In tudi to naju na koncu dneva zbližuje. On je ves čas v pogonu, jaz potrebujem občasno brco v rit – in on pozna čarobne besede in dejanja, ki delujejo proti moji lenobi, zaradi njega sem marsikaj na tem planetu doživela in videla v živo in ne le skozi okno v svet. Po drugi strani pa je vzel on v roke marsikatero mastno knjigo o še bolj mastni temi, ki bi jo brez mojega spodbujanja verjetno prej pojedel kot prebral.«