V književnosti afriških pisateljic se kot tandem pogosto pojavita dve povsem različni ženski junakinji. Flora Nwapa, Buchi Emecheta, Mariama Bâ, Ama Ata Aidoo, Tsitsi Dangaremgba, v zadnjem romanu tudi Chimamanda Ngozi Adichie, vzpostavijo novo literarno konvencijo: ženski par (sestri, sestrični, soženi ali najboljši prijateljici), ki sta, kot odziv moški dominaciji, v antiteznem razmerju, ena upornica, druga pasivnejša. Delujeta kot korektiv podobi žensk v književnosti kolegov – afriških pisateljev, saj je pogosteje nagrajena radikalna in ne konzervativna sestra ali prijateljica, torej ta, ki izzove patriarhalno avtoriteto. Značilno polarizacijo dveh ženskih likov, ‘trpeče dobre žene’ in ‘cinične sodobne ženske’, ki sta v tesnem prijateljskem razmerju, literarna teoretičarka Florence Stratton imenuje »konvencija ženskega para«.