Obstaja pa vsaj ena skupina, ki je ji bila za potrebe literarne kritike pripisana prepoznavno kolektivna osebnost: prva generacija književnikov države Izrael, ki je dobila ohlapno in netočno ime "pisci Palmaha" (dor ha-palmah). Popularni vzdevek je v veliki meri posplošitev, kajti celo za to generacijo bi komajda lahko trdili, da predstavlja homogeno umetniško "šolo". Njene predstavnike lahko uvrstimo v različne kategorije glede na biografske okoliščine, kulturno ozadje, izbiro snovi ali glede na tisto, kar eden izmed kritikov imenuje "poetološke norme" - torej glede na poetiko, ki razlikuje eno literarno konvencijo od druge. Kronološko spadajo v to skupino v slogovnem in tematskem smislu raznoliki ustvarjalci, kot so Amalia Kahana - Carmon, David Šahar, Pinhas Sadeh, Moše Šamir in Amir Gilboa, poleg Yehude Amichaija, seveda. Za mnoge od teh piscev prve generacije pa vendarle lahko rečemo, da so skupaj tvorili neke vrste entiteto, ki je kljub individualnim razlikam med člani začela upoštevati vsem skupne vrednote in ki je v začetku delovala kot nekakšna psihološka enota. Poleg slogovnega eksperimentiranja je bila zanjo značilna še reakcija književnikov na ustanovitev Izraela in na njegovo stabilizacijo po koncu vojne za neodvisnost. Ta reakcija je bila v kritičnem pretresu religioznih, ideoloških in v veliki meri tudi kulturnih absolutov, ki so njihovim predhodnikom predstavljali trden zidarski oder.