Opraviti imamo preprosto s poetiko klasicizma, ki je današnjemu pesniku zelo tuja, toda zaradi svoje drugačnosti tudi vznemirljiva. Erich Auerbach je v svojem odmevnem delu Mimesis opozoril na nekakšno pomanjkanje resničnosti tam, kjer vstopa konvencija, se pravi tam, kjer pesnik zloži, kolikor je mogoče, lepo pesem iz splošno znanih in uveljavljenih toposov, namesto da bi poskušal poimenovati to, kar je resnično, toda nepoimenovano. Literarne konvencije, ki povezujejo pisca in bralca, so torej prag, ki ga je težko prestopiti in za katerim se razprostira kaotično področje resničnosti z njenim neizčrpnim bogastvom podrobnosti. V antiki je “vprašanje sloga,” je zapisal Auerbach, “postalo zares žgoče, ko sta zaradi napredovanja krščanstva sveto pismo in krščanska literatura sploh postala predmet estetske kritike izredno izobraženih poganov. Slednji so bili osupli, ko so slišali, da naj bi najvišje resnice vsebovali spisi, za jezik katerih sta bila, kot so menili, značilna neverjetno pomanjkanje kulture in popolno nepoznavanje stilističnih kategorij.” Zato pa evangeliji, torej delo, ki je bilo razmeroma neodvisno od takrat obstoječih literarnih zvrsti, o vsakdanjem življenju prebivalcev rimskega imperija povedo več kot pesništvo rimskega zlatega veka. Kajti Horac in Vergil zagotovo tako filtrirata in destilirata svoje gradivo, da lahko kvečjemu slutimo bolj vsakdanje podatke, ki se skrivajo za njunimi verzi.