Slabih sto let po Izgubljenem raju, leta 1758, v Londonu izide delo Emanuela Swedenborga De Coelo et eius mirabilis, et de Inferno (O nebesih in njihovih čudežih ter o peklu). Swedenborg spravlja literarne zgodovinarje v nelagodnost in zadrego, ne vedo, kaj bi z njim naredili, poleg tega pa ravno on zbuja sum, da z njihovimi predalčki ni vse v redu. Swedenborgovega potovanja po onem svetu ne morejo prištevati med pojave istega reda kot Dantejevo in Miltonovo alegorijo, kajti onadva sta pisala poezijo, švedski geolog pa trdi, da predstavlja zgolj verno poročilo s svojih obiskov v dveh deželah duhov (dveh, ker tam ni vic). Se pravi, da v literaturo sodijo edino izmišljene stvari, če pa kdo reče: “Tudi jaz sem tam bil, med in mleko sem pil,” je že sumljiv, ker mogoče verjame, da se je vse to res zgodilo? Kaj pa konvencija osemnajstega stoletja, ki je zahtevala, da so izmišljeno zgodbo “naredili verjetno”, tako da so jo razglasili za domnevni dnevnik ali sporočilo, najdeno v skrinji na podstrešju ali v drevesnem duplu na razpotju? Res pa je, da je Swedenborg nedvomno težak mejni primer. Imel je poseben dar, da je videl še drugače kot samo z očmi, hkrati pa je delež literarne konvencije, ki je pri urejanju teh slik zagotovo pomemben, opaziti samo kdaj pa kdaj, na primer v teoloških disputih duhov, ki se v besednem zakladu, kretnjah in oblačilih ravnajo po osemnajstem stoletju. Swedenborgovi teološki nasprotniki so v teh disputih zmeraj premagani in na ustnicah pisca, ki se zateka k tako zelo učinkovitemu sredstvu, lahko uganemo sled nasmeška – njegove teze podpirajo mnenja nebeščanov, ti pa že najbolje vedo.