Simonitijev izbor in prevod (le anonimna zgodnjesrednjeveška Zdrava, morska zvezda, Pavlina Oglejskega O ljubezni iz časa Karla Velikega, Česa v psalmih ni najti - pesem je zapisala ista roka kakor Brižinske spomenike ! - in Hvalnica celici Siegfrieda Švaba so delo drugih prevajalcev) je dolgo dobo latinske srednjeveške lirike razdelil na tri dele: v zgodnjesrednjeveškem času začenja s »poslednjim Rimljanom in prvim kristjanom« Boetijem - trije pesniški teksti so iz zelo znane Tolažbe filozofije - ter prek merovinškega mojstra himnodije Venancija Fortunata, ki ga zgodovine rimske književnosti dostikrat še prištevajo k antiki, usmeri svojo pozornost na sever k britanskim in irskim pesnikom (Gildasu ali Latchenu, sv. Cuchuimneju, sv. Kolumbanu). Tu najdemo jezikovno izjemno zanimivo pesem Sončni zahod ( Hisperica famina ), ki v skorajda neprevedljivi mešanici latinščine, prepletene s številnimi grecizmi in hebraizmi (tako na primer iz grške besede za morje thalassa pesnik naredi latinsko novotvorbo: thalassicum !), pripoveduje o veličastnem prihodu sonca in Faetonovega ognja ter hkrati tudi o veliki jezikovni izolaciji Irske, kjer je znanje latinščine vedno bolj ugašalo, kar nasprotuje - na kar je Simoniti v komentarju še posebej opozoril - ustaljenemu prepričanju o Irski kot poslednjem zatočišču antične književnosti. V času ene prvih »renesans« za časa Karla Velikega in v dobi njegove velike države kot naslednice rimskega cesarstva ter teženj po naslanjanju na antično dediščino pesnikujejo Alkuin, Pavel Diakon, Peter iz Pise, Pavlin Oglejski, Angilbert, Teodulf Orleanski in drugi, ki so bili tako ali drugače blizu Karlovega dvora. Z razpadom karolinškega cesarstva na tri dele in z začetkom otonske dobe so v pričakovanju nove renesanse 12. stoletja uvrščene anonimne ljubezenske pesmi iz Cambridgea ( Carmina Cantabrigensia ) ter druge stvaritve neznanih ustvarjalcev. Med 9. in 11. stoletjem so se uveljavile nekatere nove pesniške oblike (sekvenca in tropus), ki so pozneje doživele pomemben razvoj, ki mu lahko sledimo skozi slovenski izbor. V tem delu je še posebej zanimiva pesem Nočni obisk (incipit: Febus abierat ), naslanjajoč se na antično zgodbo o prvi grški žrtvi pred Trojo Protezilaju in njegovi ženi Laodameji. Dekletu se ponoči v sanjah prikaže njen mrtvi ženin, vendar kmalu izgine; toda pretresljivost učinka, ki ga povzroči mojstrska postavitev misli in besed, nedvomno priča o veliki umetniški moči srednjeveških besednih umetnikov, tudi če je šlo samo za vajo ali literarno konvencijo. Res je, da je latinska lirika dostikrat hoteno učena, zato naše novoveške romantične predstave o poeziji odpovedo; vendar se lahko - kot na primer v tej pesmi z začetka 11. stoletja - pojavi pristno osebno čustvovanje, skorajda subjektivizem, ki ga težko pripisujemo srednjeveškemu času, in preprostejši osebnoizpovedni toni. Takšen razpon moramo kot pravični razsojevalci sprejeti, kajti srednjeveški čas zato ni nič boljši ali slabši od našega, temveč drugačen.