Romanopisci nas znajo, začuda, pripraviti do tega, da verjamemo v pomembnost družabnih kosil, ker je bilo na njih izrečeno kaj izredno duhovitega ali storjeno kaj izredno modrega. Kaj redko pa z besedo omenijo ponujeno hrano. Del literarne konvencije je, da ne omenjaš juhe in lososa in račke, kot bi juha in losos in račka ne bili prav nič pomembni, kot da nihče nikoli ne pokadi cigare in ne popije kozarca vina. Tukaj pa si bom privoščila svoboščino, da bom kljubovala konvenciji in vam povedala, da se je to pot kosilo začelo z morskimi listi, pogreznjenimi v globoko skledo, prek katere je kolegijski kuhar razprostrl ponjavo bleščeče bele smetane, le tu pa tam posute z rjavimi lisami, podobnimi lisam na srnjih bokih. Potem so bile na vrsti jerebice, ampak če pri tem pričakujete dve goli rjavi ptici na krožniku, se motite. Jerebice, številne in različne, so se prikazale z vsem spremstvom omak in salat, ostrih in sladkih, vsemi po vrsti; s krompirjem, tankim kot kovanci, pa ne tako trdim; z brstiči, listnatimi kot rožni popki, pa bolj sočnimi. In komaj smo opravili s pečenjem in njegovim spremstvom, je molčeči strežaj, nemara celo sam pedel v milejši izdaji, postavil pred nas s prtiči ovito slaščico, ki je vstajala vsa cukrena iz valov. Imenovati jo puding in jo spravljati v zvezo z rižem in tapioko, bi pomenilo žalitev. Vmes so žolto in krvavo rdeče požvenketavali vinski kozarci; bili izpraznjeni; bili napolnjeni. In tako se sčasoma na pol poti po hrbtenici, kjer je sedež duše, ni vžgala tista trda električna lučka, ki ji pravimo iskrivost in se nam na ustnah spet in spet razpoči kot milni mehurček, temveč tisto globlje, subtilno in podzemno žarenje, ki je bogati žolti plamen racionalnega pogovora. Ni treba hiteti. Ni treba blesteti. Ni treba biti kdor koli, temveč to, kar si. Vsi gremo v nebesa in Van Dyck je z nami – z drugimi besedami, kako dobro je videti življenje, kako sladka njegova plačila, kako brezpomembni ta jezica ali ona zamera, kako občudovanja vredna prijateljstva in družba sebi enakih, ko si prižgeš dobro cigareto in se pogrezneš v blazine okenskega sedeža.