Sestra sna govori o značilni romantični temi, o prezrtem umetniku, to pa tako, da obče mesto sicer obnavlja, govori o mrzlični ustvarjalni energiji nasproti kmečkim opravilom in nesrečni ljubezni, ki šele do konca razkrije spor med lepo - in v primeru našega junaka gre res samo za to - umetnikovo dušo in okrutno stvarnostjo, v katero spadajo tudi za silne razčustvovanosti nerazumevajoče ženske. Vendar pa se iz literarne tradicije, ki jo ves čas upošteva in je z njo v dialogu, tudi fino ponorčuje, saj imamo namesto z vihravim lepotcem opraviti z nekom, ki ga hodi zaradi videza obiskovat cela vas, pa ga starši uspešno skrivajo v kamri. Schneider imenitno izkoristi naše poznavanje takratnega časa, ki nam je blizu bolj ali manj skozi literaturo, torej skozi literarno konvencijo, da polno razbohoti jezikovno tkivo; roman je res slogovno nabit in ožarjen, v slovenščini se imenitno bere, tudi po zaslugi še enega odličnega prevoda Štefana Vevarja. Ob jezikovni zgoščenosti je enako pomembna sproščena in bujna imaginacija, ki povzroči kopičenje fantastičnih, že kar pravljičnih elementov, ki nastajajo z divinizacijo narave; svet genija je nujno sestavljen iz prekoračenj, ki nastopijo predvsem zaradi njegove drugačne, veliko manj na razum in bolj na videnja, ki seveda ves čas mejijo na blodnje, oprte občutljivosti.