Antični človek je tujec, ki govori isti jezik kot mi. Tisto, kar v zrcalu antike prepoznavamo kot »nas same«, so velikokrat samo slike naših prednikov - pač tisto, kar so v antiki hoteli videti oni in njihovi predniki. Toda prav ti »nesporazumi« so edina vsebina in največje bogastvo našega nasledstva. Razumeti jih je mogoče samo ob zbližanju z zgodovinsko, avtentično antiko. Ne zaradi antike, temveč zaradi spoznavanja teh, ki so se ob antiki navdihovali, se o njej »motili« in si jo vsak na svoj način lastili. Dokler se z antiko srečujemo samo prek prevodov, dokler jo beremo pod vidikom občečloveškega, bomo verjeli iluziji, da stojimo pred zrcalom. Dotlej ne bomo čutili distance do svojih lastnih kulturnih predpostavk in tudi ne bomo sposobni reflektirane identifikacije z njimi. Izkušnja tistega, ki v klasično antiko vstopi »v izvirniku« in jo spozna v njeni konkretni zgodovinski specifiki, pa je drugačna. Najprej se mu v znanem jeziku odkrije svet, ki je v marsičem podoben, a obenem skoraj v vsem drugačen od njegovega. Nato se mu iz sveta, ki je v marsičem zelo drugačen od njegovega, odpre »zunanji« pogled na njegov jezik, na vzorce njegovega mišljenja in izražanja. Ideje, pojmi, besede, literarne konvencije in miselni vzorci so isti, ker tudi v resnici so - toda velikokrat govorijo o povsem drugih stvareh. Iz tega izhaja tretje, morda najpomembnejše spoznanje: v laboratoriju antike lahko o sebi izvemo, da nismo samoumevni. In to je povezano z artikulacijo kulturne identitete.