Walserjevo najpomembnejše in najuspešnejše delo je zagotovo kratek roman oziroma novela (kakor jo je označil v skladu z nemško literarno tradicijo) Bežeči konj , po katerem je bil posnet tudi film in doživel premiero prejšnji mesec. To je tudi edino Walserjevo v slovenščino prevedeno knjižno delo doslej, ki ga je natisnila Cankarjeva založba leta 1996. Nasploh je mogoče reči, da je bil Walser do zdaj – glede na njegovo pomembnost in celoten literarni opus – v slovenščino sorazmerno malo prevajan (to spoznanje pa velja nasploh tudi za druge narode). O njem je bil v Novi reviji iz leta 1996 (št. 170/171) napisan blok, v zbirki nemške proze z naslovom To ni vsa moja zgodba (Kondor, Mladinska knjiga 1999) sta prevedeni dve zgodbi z naslovom Avtoportret kot kriminalni roman in Iskanje idealne točke . Pričujoča antologija se končuje s prozo Alisse Walser, ene od štirih Walserjevih hčerk, s čimer je poudarjena časovna omejitev antologije od »očeta do pišoče hčerke«. Zanimivo je, da so vse Walserjeve hčerke – ob Alissi (1961) še Franziska (1952), Johanna (1957) in Theresia (1967) v umetniških poklicih. Literaturo pišeta še Johanna (ki tudi prevaja iz angleščine) in Theresia, ki se je uveljavila v 90. letih in jo medtem igrajo po številnih nemških in tudi evropskih gledališčih.