Ko je leta 1998 na literarno prizorišče z Osnovnimi delci vstopil Michel Houellebecq, neusmiljen, sarkastičen opazovalec moderne zahodne družbe, je prelomil z dotedanjo literarno tradicijo. Kot pravi Andrej Blatnik, »je Houellebecq morda najbolj zeitgeistovski avtor, ki smo ga kupovali tako množično, kot da bi hoteli na referendumu oddati svoj glas proti seksualnim svoboščinam in njihovim posledicam.« Čeprav glavni junak Osnovnih delcev Bruno v nasprotju z Ameriškim psihom Batemana ni niti čeden niti premožen, ostaja v telesni sferi: njegov problem je poleg duhovne izpraznjenosti tudi fizična neprivlačnost v kulturi, ki zahteva popoln videz. In ker tudi v svobodni seksualnosti veljajo pravila hierarhije, je Brunovo življenje nenehno tekmovanje za osvojitve, orgazme in število erekcij, a ker kot neprivlačen samec ne pride do ženske, je tako njegova usoda sosledje masturbacij, kjer koli in kadar koli, na vlaku, v javnih straniščih, v razredu, ob vročih linijah.