Potem smo se pa vozili in vozili čez tiste kraške pojave in nenadoma se je častiti slovenski literarni tradiciji zapisano vodstvo na prvih dveh sedežih, torej Čiro in Tone odločilo, da se gremo poklonit še na grob Cirila Kosmača. Nek tak ljubezniv vaški britof je bil in veter je vel preko njega. V naši posesti pa je ostala zgolj le še ena steklenica vinca. Zdi se mi, da je celo Čiro razumel, da tista patetika, ko nemo strmiš v gomilo, postane včasih prazna in zgolj socialistično patetična, zato je z vso toleranco izrekel, fantje, vi ga spijte požirek in se tako poklonite velikanu slovenske literature, midva bova pa tiho obnemela v zazrtju v prst, v katero se je izlilo njegovo fizično bitje. Ampak, je sproščeno kriknil, da ne bi imeli občutka, da tudi jaz nisem bil prešeren in da nisem zgolj turoben elegik, vam bom pa prav s fantovsko nagajivostjo prav na njegovem nagrobniku odprl steklenico. In ta steklenica je bila popolnoma zadnja. Potem je malo zamotovilil z rokami in Kleč, strmeč v Jašine in moje oči, trdi, da nikdar v življenju še ni videl, kako usahne v popolnem brezupu lesk znotraj prej jarko blestečih zrkelj. Tisto s skodelico kave Cankarjeve matere menda ni bilo v našem primeru niti prvo obhajilo, kaj šele birma. Ciril je namreč v vsej svoji spretnosti ne samo odbil zamašek, temveč razčefukal celo flašo.