Če se poigram s projekcijo, kako bi to mesto zapisovala slovenska literarna tradicija od Levstika do Jančarja, si lahko sicer zamislim različne slogovne rešitve, vendar tudi skupno (razvojno) črto. »Takoj odgovoriti mu bilo bi nesmiselno« (Levstik). »Jalov bi bil nemuden odgovor in brez haska bi bil« (Cankar). »Jalovo bi mu bilo nemudoma odgovoriti« (Kosmač). »V prazen mar bo, če neutegoma odgovori« (Vuga). »Takojšen odgovor bi bil nesmiseln./Naj mu takoj odgovori? Nesmisel!« (Jančar). Črta teče od inverzije pri Levstiku prek impresivne zvočne in ritmične orkestracije jezika pri Cankarju, do pretanjene slogovne izčiščenosti pri Kosmaču, pa od tod prek slikovitega slogovnega moduliranja pri Vugi do lapidarnosti, a tudi ekspresivnosti pri Jančarju.