Avtor ni potegnil stroge črte med retoriko in dialektiko, kot bi bilo samo govorništvo del dialektike. Nagovorna quaestio obstaja zanaprej vzpostavljena med dvema govorečima strankama vendarle dialektično situacijsko. Govorica se namreč izraža zmeraj v določni situaciji, v svojih možnostih, ki jim je nedvomno treba zaupati. Avtor se ne opredeljuje niti za govorništvo kot literarno tradicijo, ki variira tudi v postmoderni in informacijski družbi. Kolikor gre vendarle za šolsko retoriko, spregovori avtor o govorici v ožjem, nastopno javnem pomenu besede, pri čemer pa spet ne izraža judicialne ali deliberativne slogovnosti, niti funkcijskih govorov, npr. slavilnih govorov in nagovorov. Tudi ne navede govorniškega heksametra vprašanj, znanega že iz 12. stoletja: quis, quid, ubi,/ quibus auxiliis,/ cur, quomodo, quando? Kar zadeva sestavo klasičnega govora, avtor ne navede govorniškega zaporedja, ki gre od invencije, dispozicije preko elokucije do na pamet naučene memorije in naposled do pronunciacije. Šolska retorika vendarle spada v vsako propedevtiko literarnih znanosti. Seveda se tu začne že druga zgodba o govorništvu, s področja poetike, drame, basni, proze...