večje število ljudi, kot bi jih bilo racionalno, emocionalno ali intelektualno vrednih vašega zanimanja. Vi se otročje navdušujete (tudi) nad ljudmi, ki so morda res zanimivi – ker zanimiv je navsezadnje lahko vsakdo, če premoremo le malo empatije –, pri tem pa vaš za čudenje in odkrivanje verzirani jaz potencira njihove kvalitete do te mere, da se lahko vzajemno občudujete. Naj vam povem, zakaj to delate. Če človeka povzdignete na vaš nivo, mu lahko pridigate, ne da bi opazil. Vam ni nikoli dovolj ljudi okrog vas za resno komunikacijo, medtem ko sem jaz zadovoljen, če jih je čim manj. Tudi jaz se rad družim z ljudmi, vendar pri večini načrtno vzdržujem nivo formalnosti, neobveznosti, celo plehkosti, zgolj družabnosti in seveda tudi poslovnosti komunikacije. Kaj bolj resnega pa naklonim le redkim izbrancem. Kakorkoli: v tisti obliki terapevtike, ki sem jo obsodil že v prejšnjem pismu, je vedno nekaj narcisoidnosti. Zato tega ne maram, čeprav sam nisem imun na te zadeve. Ampak če se človek že hoče občudovati, potem naj bo sam, ne med ljudmi. Pravi terapevt je tisti, ki trpi s subjektom. Jaz pa odkrito priznam, da razen vas ne vidim drugega človeka, s katerim bi si dopisoval s takim veseljem – in to kljub temu, da niste čisto prvi na lestvici ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo. Ko sem bil pri vojakih, sem v desetih mesecih napisal petsto pisem: pol punci, po četrt pa staršem in prijateljem. Kot devetnajstletnik sem s tem nekako racionaliziral nesmiselno situacijo, v kateri sem se znašel. Pisma so mi pomagala preživeti. Danes tega ne rabim, ker živim bolje kot v Beogradu in Smederevski Palanki leta 1981/82. Kljub temu pa mi ta najina pisma pomagajo, saj skoznje bolje spoznavam ne le vas, temveč tudi sebe. Saj veste: šele ko pišem, res dobro razmišljam; šele ko berem, res prisluhnem. Vaš zlohotni prišepetovalec piše, da je “korespondenca nujno izmenjava psihičnih substanc” in da “dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje”. Manca! Kaj je to? Pisma bralcev? Razložite mi prosim, zakaj v mojih pismih ni “psihičnih vsebin”! Ali zato, ker je duša po mojem samo literarna metafora? In kje