Globoko preziram psihoterapevtsko šaro oz. industrijo. Ne, nič nimam proti poklicnim psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, psihoanalitikom. Imam pa tem več proti šarlatanom, bleferjem, odrešiteljem, zdravilcem, svetovalcem, energetikom, numerologom, astrologom, psihokolumnistkam, mistikom in kiropraktikom, ki služijo denar ali ugled na račun nesrečnih ali neumnih. Nobene self-help knjige še nisem prebral in je nikoli ne bom. Naježim se, ko vidim, da modrijani v Polnočnem klubu spet nakladajo o človeški sreči in nesreči, samouresničitvi, dopuščanju, bližini, čustvih, duši. (Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!) In koliko je tega v medijih! Ljudje so obsedeni – in to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika! Da je na svetu toliko nesrečnih in neumnih, je katastrofa. Toda prepričan sem, da bi jih bilo manj, če ne bi obstajali ljudje, ki človeštvo ljubijo tako zelo in kar počez – temu pravim grosistična karitas –, da se čutijo dolžne pomagati ljudem z lažnim občutkom pozitivne energije, samouresničitve, osebnega preporoda in kar je še takih flanc. Ne trdim, da so ti pomagalci vzrok za nesrečo in neumnost. Trdim pa, da s svojim plehkim optimizmom in teorijo vesoljne pozitivnosti oplajajo novo nesrečo in novo neumnost. Imeti rad vsakogar, biti odprt do vsakogar, ki pride mimo, je oslarija. Ljudi ne moreš imeti rad kar tako, nasplošno. Ne moreš se posvečati vsakomur, ki pride mimo, da bi v njem našel sočloveka. Skakljati po svetu in govoričiti, kako je vse super in da lahko vse dosežeš, če se le malo potrudiš, je samo narobna plat tiste negativistične zgodbe, ki je ljudi res pripehala v nesrečo in neumnost. Od tisočih boste morda rešili enega – toda sto drugih boste z ustvarjanjem psihoze sreče in modrosti pahnili v brezno nesreče in neumnosti. Vsakdo ima pravico biti srečen. Vsakdo ima pravico biti zanimiv. Vsakdo ima pravico biti moder. Vsakdo ima pravico biti sposoben. Prosim vas lepo! Vi delate reklamo za življenje, v kateri je vse potencialno popolno. Samo nekaj manjka: čustva. Mašinerija medčloveške sreče in odprtosti do soljudi, katere kolešček ste tudi vi sami, Manca, temelji na ideologiji, ki prepoveduje vsako