To je tudi ena ključnih spornih točk, na katero je lani v reviji Lovec opozoril dr. Boris Kryštufek, biolog iz Prirodoslovnega muzeja in sodelavec Inštituta za biodiverzitetne študije Znanstvenega raziskovalnega središča RS. »S polhanjem se ukvarjajo predvsem tisti meščani, ki so na podeželju še v otroštvu doživeli čas jesenskih noči v družbi z izkušenimi polharji. Rojeni meščani bodo veliko težje sprejeli polhanje kot pomembno obliko družabnega življenja in dejavnosti v naravi,« ugotavlja dr. Kryštufek, ki v strokovnem članku Polhanje - med tradicijo in prihodnostjo navaja številne kršitve zakona o lovu iz leta 1976: polharska sezona se začenja pred zakonsko določenim rokom, ročno izdelane pasti so pogosto tako slabe, da ne zagotavljajo hipne usmrtitve živali, najhuje pa je, da je lov na polhe v primerjavi z lovom na drugo divjad povsem brez nadzora. Nihče ne ve, koliko polharskih društev je v Sloveniji in kolikšen je njihov ulov. Polhanje si sme privoščiti vsakdo, ki premore past in nekaj, kar ga bo grelo med čakanjem, da se polh ulovi. Na lov na polhe je študente pred približno desetimi dnevi vabil tudi ljubljanski zavod za mladinski turizem z besedami: »Žur ob ognju, divjačinski golaž, liter rujnega in ti - prekaljeni lovec - polhi nimajo šans!«