Ob naju, dveh popotnikih, ki sta komaj naredila nekaj korakov, se je zbrala vsa družina treh generacij in ni minilo dolgo, ko smo že skupaj sedeli na vrtu v senci brajd, za bogato obloženo mizo: zaseka, meso iz tunke, zelenjava z vrta in tudi iskreča se steklenica se je rdečila tam na sredi. Jedli smo, pili, kramljali - in kar naenkrat ni bilo več daleč do večera. S skrajnimi napori sva se nekako prepričala, da je treba naprej, in se skoraj na silo odtrgala od prijaznih ljudi, saj se ni spodobilo, da bi obstala že takoj na začetku poti. Za popotnico nama je gospodar Janko podaril še dva litra rujnega vinca. Poslovila sva se in se odgugala za malo večji ovinek naprej skozi Litmerk. Toda hudič nikoli ne počiva in že kmalu sva bila povabljena k naslednji družini, kjer je bil na obisku pri svoji hčeri Branko Markep, in spet je teklo nizdol po grlu, tokrat malo drugačno rdeče vino. Priznam, da se mi je v glavo že začela naseljevati pijanska meglica in da so dogodki onega večera bolj ali manj zaviti v temo.