Janez, glava družine, je vse prepogosto zahajal s prijatelji v vaško krčmo in utapljal skrbi v litrih rujnega vinca, problemi pa se niso in niso hoteli topiti v alkoholu. Žena Nežika, razočarana nad svojim možem, ki se je ponavadi primajal domov šele proti jutru, si je krajšala samoto v dolgih nočeh s kakšnim sosedom, ki je prespal pri njej, seveda, da revice ponoči ni bilo strah. Nekaj časa se je ta zgodba ponavljala, potem pa je zakon začel pokati po šivih tako močno, da so se kmalu srečali na sodišču. Nežika se je s svojim sinom Jernejem odselila v mesto, Janez, ki je že skoraj utonil v alkoholu, pa je moral vsak mesec plačevati preživnino za svojega sina. Leta so tekla in Jernej je prejšnji teden dopolnil osemnajst let, zato je bil pri Novakovih spet pravi cirkus. Janez, ki s svojo ženo že dolgo ni spregovoril besede, je stopil do svojega sina, ga prijel za ramo in dejal: »Fant moj, tu imaš denar. Nesi ga mami in ji povej, da od danes naprej ne bom zate plačeval niti tolarja več. Boš videl, kako bo pogledala!« Jernej je spravil denar v žep in novico prenesel do svoje mame. Nežika pa se je le nasmejala in odvrnila: »Dobro, moj korenjak. Zdaj pa pojdi k njemu še enkrat in mu reci, da sploh nisi njegov sin. Boš videl, kako bo šele on pogledal!«