ako pomembno je, da ohraniš svoj jezik živ, da ni papirnat, da nosi v sebi življenje! Kako pomembno je, da pišeš in govoriš v jeziku, ki ni umetno zgrajen, temveč je tvoj, zavestno tvoj, ga bogatiš z branjem in poslušanjem, gotovo pa ne z neprestanim listanjem po slovarju”! je še povedala Erika Jazbar, ki je nadaljevala: “Gre za materni jezik, ki ostaja “knjižni jezik”, tudi če ima svoje goriške in primorske posebnosti, in sicer melodioznost in mediteranskost, ki ju v Ljubljani ne poznajo in te zato tamkajšnji rojaki čudno poslušajo, ko se z njimi pogovarjaš. Vendar ima naše goriško jezikovno bogastvo, ki je le ena od nians knjižnega jezika, ravno tako dostojanstvo, kot ga imajo ljubljanske specifike, ki nam upravičeno zvenijo suho in ozko, skoraj nemško. Zato jih Foto Bumbaca lahko tudi mi brez sramu začudeno gledamo, ko nam tako govorijo. In spet smo pri zavestnem in živem odnosu do jezika, ki mora biti oseben, neposreden in spoštljiv, zato da ga lahko vzljubiš in da raste s tabo. In da dojameš vse njegove razsežnosti, ko ga uporabljajo besedni ustvarjalci, pesniki, pisatelji seveda, pa tudi dobri politiki in na splošno govorniki. Jezik je bil in ostaja ena od temeljnih kock v mozaiku naše identite-