"Zadnja leta Jugoslavije sem imel več srečanj z ljudmi, ki so vedeli veliko več od mene, v Italiji npr. z Budimirjem Lončarjem, tedanjim zunanjim ministrom, ki mi je povedal, da je Jacques Delors, tedanji predsednik Evropske skupnosti, ponudil Jugoslaviji pet milijard dolarjev, da uredi gospodastvo in da kot prva država, ki se je ločila od sovjetskega komunizma, pride v Evropo. Gligorov in Kučan sta bila takoj za to rešitev, nasprotovala pa sta ji Milošević in Tuđman. Sam sem predlagal, da je odločitev tako pomembna, da je treba z njo seznaniti vse ljudi in organizirati referendum, politiki pa so to zavrnili, češ da oni odločajo. In tako je propadla zadnja šansa, da skupaj pridemo v Evropo. Tedaj sem delal za UJDI (Udruženje za jugoslovensko demokratsku iniciativu), ki se ni zavzemal za nikakršen jugoslovanski unitarizem, kakor me še danes obtožujejo, marveč za konfederacijo. S svojo penzijo nam je pomagal sam Rudi Supek, filozof in nekdanji udeleženec francoskega odporniškega gibanja, ki je v Buchenwaldu rešil življenje predvojnemu francoskemu premieru, Židu Leonu Blumu. Z nami je bil tudi del Praxisa, vključno z nekaterimi beograjskimi filozofi, ki jih je potem prevzel nacionalizem. Tako kot sem tedaj, še danes verjamem v socializem s človeškim obrazom. Letos so mi Slovenci iz istrske cone predlagali, da bi na komunistični listi kandidiral za Evropski parlament: rekel sem jim, da nisem komunist, temveč socialist, a so mi odvrnili, da imajo dovolj tega, da jih zastopajo nacionalno-klerikalni intelektualci iz 19. stoletja, in da bi želeli prav takšnega, kot sem jaz, neobremenjenega z nacionalizmom. In ni me sram priznati, da mi je šlo na jok, ko se je letos junija na volilnem srečanju v obmejni vasici Borgo San Sergio zbralo nad dva tisoč ljudi, v glavnem iz Slovenije, ki so najprej zapeli Hej, brigade! in potem Ciao, bella ter hrvaške in srbske partizanske pesmi in so me nazadnje obiskale še bosanske žene in mi pripovedovale o preganjanju na Hravaškem."