Prav na ti dve skupini se je Bismarck v prihodnjih letih najbolj naslanjal; na profesorje, po katerih bi se zgodovina še zmeraj morala odvijati po desnici in ki so dajali nemški veličini prednost pred legalistično malenkostnostjo; na liberalno plemstvo iz Šlezije in Porenja; na industrijce, ki so menili, da kralj lahko še nekaj časa ostane gospodar pruskega dvora, da jih le pusti pri miru v njihovi lastni hiši, v njihovih tovarnah in bankah; na plemenite domoljube in pragmatično meščanstvo. Kaj pisana druščina, tile dve Bismarckovi stranki! Še najbolj primerne zanju bi bile besede, ki jih je decembra 1866 izrekel eden iz njihovih vrst, Hannoveranec Johannes Miquel: "Čas idealov je minil. Nemška enotnost je sestopila iz sanjske megle v prozaični svet realnosti. Politiki danes ne smejo preveč spraševati, kaj je zaželeno, temveč, kaj je dosegljivo." Miquel, bivši privrženec Marxa, je medtem že zdavnaj "priznal dejstva" ter se povzpel do župana Osnabrücka in voditelja liberalne opozicije v Hannovru. Ni bil edini komunistični prekrščenec, ki je naredil ugledno meščansko kariero.